A.S. Puškin. Do mořa.

Mala proba prevoda na Medžuslovanski jezyk.

 

Sbogom, svobodna stihija!
Naposledok pred mnoju
Ty goniš volny azurne,
Blyskaješ krasoju grdoju.

 

 

Kak druga roptanje žalostno,
Kak jego pozov v proščalnu godinu,
Tvoj mračny i vabny grohot
Ja naposledok slyšu,
Gledeči v tvoju glubinu.

Mojej duši granica htima!
Kak často po bregam tvojim
Brodil ja krotki i nejasny,
Tajemnym zamyslom morimy!

Kak ja lubil tvoje odzyvy,
Azurnoj bezdny gluhy glas,
I mrtvu gluš v večerny čas,
I voln svojevolne poryvy!

Pokorna lodka rybakov,
Tvojeju voleju hranima,
Plyvaje hrabro medžu voln,
Ale tvoj zamysl izmenil se,
I tone čoln.

Ne smogl naveki ja ostaviti
Toj dokučlivy večny breg,
I tebe radostno vitati
I po hrbtam tvojim napraviti
Moj drzki poetičny beg!

Ty čekal, klikal… Ja ne byl volny;
Darmo drala se duša moja:
Velikim htenjem očarovany,
Kolo bregov ostal se ja

Ob čem stradati? Kudy by nyne
Mne put’ bezpečny napraviti?
Jedin predmet v tvojej pustyne
Mne može dušu udiviti.

Jedna skala, mogyla slavy…
Tam greznuli vo hladny son
Spominy pyšne: Tam nezdravy
Hirel i gasnul Napoleon.

Tam on izdohl medžu mučenij.
I mahom vsled za nim… bum-bum…
Inoj od nas odbegnul genij,
Inoj gospodar naših dum.

Izčezl, narekany svobodoju,
Ostavil svet toj putovatel.
Grohaj, razčulij nepogodoju:
On byl, o moře, tvoj pevatel.

Tvoj obraz byl na nem označeny,
On duhom byl iztvoreny tvojim,
Kak ty gluboki, močny, mračny,
I takože neukrotimy.

Svet opustel… Kudy že nyne
Mene napraviš, okean?
Vsegde jedino: každo blago
Už ostregaje prosveta ili tiran.

Sbogom, moře! Ne zabudu
Ja tvojej pyšnoj krasy
I nadolgo slyšati budu
Tvoj grohot v večerne časy.

V lesy, v pustyni molčalive
Prenesu, toboju polny,
Skaly tvoje i zalivy,
I blesk, i teni, i volny.